Pesnice občutijo svet drugače, kot ga občuti večina ljudi. Zaznavajo ga bolj subtilno, a so si med seboj zelo različne. Spoznavala sem dve na videz krhki bitji, ki sta v razmaku 100 let ustvarili nepozabno poezijo, zmožno tihotapljenja v misli in pod kožo milijonom ljudi: Emily Elizabeth Dickinson (1830 – 1886) in Sylvia Plath (1932 – 1963).
Ljudje smo narejeni za branje pesmi ali pa nismo. Spadam med slednje, a sta me knjigi o dveh izjemnih in nadarjenih ženskah prevzeli. Pod roke sta mi prišli skoraj istočasno in mi poleg užitkov ob branju vsake posebej dali možnost primerjave zgodb glavnih junakinj in načina podajanja njunih zgodb. Za branje je odlična vsaka od njiju posebej, obe v paketu pa še nadgradita vtis, notranje podoživljanje in bralno doživljajski užitek.
Knjiga Bela dama pripoveduje zgodbo o Emily, malce nenavadnemu dekletu, ki je oboževalo belo barvo in večino življenja ni zapustilo svojega doma. Knjigo je napisal moški (Christian Bobin), a besedilo je zapisano v univerzalnem jeziku, da se spola osebe za njim ne prepozna. Podrobnosti iz pesničinega življenja so faktografsko natančne, a zapisane v lahkotnem poetičnem jeziku, zato si lahko njeno življenje ob branju predstavljamo na podlagi resničnih dejstev v skladu s svojo predstavo sveta. Zgodbo tako doživljamo podobno kot njene pesmi, ki nagovorijo naša čustva, jo interpretiramo vsak za odtenek drugače, ob tem pa nas zelo natančno popelje skozi vsa obdobja pesničinega življenja. Približamo se njenim odnosom s starši, bratom in sestro ter drugimi zanjo pomembnimi osebami, od katerih se je z nekaterimi le dopisovala ali pogovarjala skozi zaprta vrata. Ni želela, da bi pogled na osebo vplival na njen odnos s to osebo, čeprav je obiskovalec prepotoval mnogo kilometrov, da jo je obiskal. Posebna glavna junakinja, posebna zgodba, ki povleče vase. Kljub tanki knjigi vsebina pusti globok vtis. Priporočam!
Ti si rekel je knjiga o Silvii, vihravi impulzivni mladi osebi, skozi oči njenega moža, angleškega pesnika Teda Hughesa. Po smrti Silviie, njenem samomoru, se je njen mož zavil v molk in je šele po več kot tridesetih letih povedal svoje videnje njune zgodbe. Romana ni zapisal pesnik, temveč je njegovo zgodbo skozi njegov pogled zapisala avtorica Connie Palmen. Pri branju tega besedila so mi prebrane besede v ozadju neprestano sporočale, da je avtorica ženska, čeprav piše zgodbo skozi usta pesničinega moža. Zgodba kljub temu ostaja odlična, način podajanja zgodbe je vabljiv in prijeten, tako da je knjiga vsekakor vredna branja. Mlada ženska, polna energije in drugačnosti, pred nami raste in se spreminja, sama in povezana z možem. Kljub globoki ljubezni, medsebojni predanosti in pogumu sprejemanja razlik in drugačnosti, pa njeni notranji demoni in boji njunemu odnosu zadajajo razpoke, ki pripeljejo v njuno odtujitev in kasneje do njenega samomora. Cel svet se po tem njenem dejanju obrne proti možu in ga ima za “tistega grdega”. On se umakne, sprejme dodeljeno mu vlogo, čeprav se z njo ne strinja, in z nami šele sedaj deli svoj pogled na obdobje življenja s svojo ljubeznijo. Zgodba, ki pokaže, da ni vse črno belo in da se življenje odvija v vseh možnih odtenkih, kljub našim idejam, dobrim željam in zaobljubam.